Začetek

Na prvi dan leta 2017 ob jutranji kavi počasi listam knjigo o preprostem življenju, božam svoj 6-mesečni trebušček, misli pa mi uhajajo k novoletnim zaobljubam. Tokrat se prvič ne nerviram zaradi narasle zadnjice in pretesnih oblačil (hvala dojenček!), službe (še 3 mesece in bomo doma celo leto, kdo bi se sekiral) ali premalo telovadbe (ob bolečem kolku se mi zdi 2-krat tedensko povsem dovolj). Tako pravzaprav lahko prvič pogledam dlje od številk na tehtnici in moja glava ima dovoljenje, da sanjari o drugih stvareh, ki jih želim doseči v tem letu.

K moji počasni jutranji rutini spada tudi listanje knjige, za katero sem kak mesec nestrpno čakala v izposojevalni vrsti. Gre za tiste vrste priročnik z majhnim tiskom in brez slik, ki te ali uspava že na drugi strani ali pa temeljito spremeni tvoje dojemanje sveta do sedaj. Nesramna knjiga torej. Že samo njena naslovnica mi je skozi tokratne praznike iz svojega položaja na polici ob plastični smrekci zadajala slabo vest vsakič, ko je zašumel ovitek čokoladnega bombončka, ko sem s samo pripravo večerje z enim hodom zapolnila smetnjak z embalažo in vsakič, ko smo s tistim navdušenjem v šusu raztrgali darilni papir z vsake »majhne pozornosti«.

Naslov te nesramnice je Dom brez odpadkov. Njena avtorica je ena izmed glasnih pobudnic koncepta zero waste home, Bea Johnson. Knjiga je na slovenskih knjižnih policah še dokaj sveža in na žalost je kljub številki 2017 v glavah nas, požrešnih potrošnikov, zelo sveža tudi njena ideja. In kakšna je ideja? Da bi dom povprečne družine na leto proizvedel nič ali pa le zelo zelo malo (za 1 litrski kozarec) smeti.

Pha, dom brez odpadkov, zdi se kot odlična fikcija. Saj jaz bi tudi tako živela, sliši se lepo! Enako kot bi rada živela na rajskem otoku, imela omaro pregrešno dragih oblek, vsak dan pojedla čokoladno torto in zraven hujšala, imela 5-krat večje stanovanje in avto, ki ga poganja sončna energija. Torej, teoretično je vse mogoče, v praksi pa se takim reče sanjači. Ali pač?

Vse preveč razmišljam in berem o tem, da bi še lahko mirno ignorirala, kako z vsakdanjim življenjem smetim in zastrupljam sebe, svojo družino in vso okolico. A vem tudi, da iz danes na jutri ne bom niti B od Bea. Če ne drugega, je mojemu stanju v denarnici in natrpanemu urniku čez teden veliko bolj prikladno trgovsko pakiranje piškotkov ali pa poceni zavitek robčkov za čiščenje za enkratno uporabo.

Tukaj je tudi znanje naših dedkov in babic, ki se vse hitreje zgublja in ki ga je tudi pri meni le za nekaj drobtinic. Pač davek, ki ga bo plačala naša generacija, ki je zrasla priklopljena na polnilec. In če se že česa naučim, se v današnjem hitrem svetu stari domači postopki zdijo prezamudni in preveliki projekti. Znam npr. skuhati marsejsko milo, a kje naj pacam, hranim vse sestavine in nato kose mila »zorim« še nekaj mesecev v 40 m2 stanovanju? Prav rada tudi pomagam z nabiranjem zelišč. A spet, kje in kako jih naj sušim ter nato hranim? Veliko lažje je ob tedenskem izletu v diskonterja kupiti 20 filtrov »čaja iz EU«.

Vem, vem, za vse zgoraj opisano obstajajo bolj trajnostne rešitve, a gora pred mano se zdi prevelika, da bi jo premagala z eno samo potezo.

Tako, to ni novoletna zaobljuba, niti ne bo jutri vse drugače. Bo pa, upam, 1.1.2018 moj dom proizvedel manj odpadkov in moj ogljični odtis bo manjši.

Leave a Reply