Poroka z manj

Kdor tiči skupaj 10 let, si včasih tudi natakne kak prstan. Midva sva to naredila kar točno na najin datum, da bo še naprej obletnica samo ena. 10 let pomeni, da so prijatelji večinoma skupni, bližnja in daljna žlahta naju že pozna, doma pa se itak obnašava kot stara, dolgočasna zakonca. Precej uhojen teren torej. Zato sva se odločila, da bi bila poroka še najbolj zanimiva za naju. Prstana res nista prinesla nič novega, imava pa eno zgodbo in lepo gesto samo za naju. No, ker zakon tako veli, sva s seboj vzela še priči in malo dojenčico (ja, tudi za to je zakon, da se je ne pušča kar zunaj pred vrati…).

Elegantna v jeansu in s šik srebrnino

Bolj kot sva tuhtala, bolj je bilo jasno, da se po vseh pravilih ne moreva vzeti. Ravno sva postala starša, živimo v majcenem najemniškem stanovanju, le en ima službo in za povrhu smo si ravno privoščili dopust na morju. A ker sva trmasta, sva vseeno izpeljala, kar sva si lahko privoščila: brezplačen obred na upravni enoti ter kavo in kosilo s pričama. Oblekla sva »ta lepe« jeans hlače (kar je na po-porodni postavi prava eleganca v primerjavi s pajkicami nekaj mesecev prej!) in si nataknila začasna srebrna prstana. Slednja sva kupila na morju za prb. 60 €. Konkretni prstani namreč stanejo vsaj pol tisočaka in obljubila sva si, da si tak nakup privoščiva ob prvi obletnici poroke. O, in da ne pozabim lepega šopka, ki sem ga v dar dobila od njegove priče.

Veselje in solze

Najprej sva o svojem novem statusu obvestila starše in jih še isti večer povabila k nam, da nazdravimo. Novica jih je razveselila. Vendar pa sva jih hkrati tudi užalila, ker niso bili poleg naju. Danes, ko se po dolgem razmisleku, poskušam postaviti v njihove čevlje, jih vsaj malo razumem. Takrat pa so s svojim odzivom presenetili tudi naju, saj se nama njihova prisotnost ni zdela tako velikega pomena. Večkrat pomislim, ali sva ravnala prav. Boli me, ker sem jih razžalostila, a midva sva naredila, kot sva čutila in to je prav.

Ohcet

Skupaj s starši smo nato določili datum »ohceti«. Na soboto ob koncu poletja smo priredili enostaven piknik, kamor sva povabila širšo družino, prijatelje in sodelavce.

Velik piknik prostor z igrišči smo okrasili z belimi baloni, najinimi slikami in jesensko, doma narejeno dekoracijo. Skuhal se je velik lonec golaža, zelenjavni juhi pa so sledili tudi čevapi in kar še pritiče pikniku. Ko so bili želodci polni, smo se skupaj nasmejali ob kratkem programu (taborniška poroka) in se nato ob prihodu večera pogreli ob ognju. V družbi smo našli kitarista, razdelili pesmarice, otroci pa so na ognju pekli sladkorne penice. Bil je zelo prijeten dan, poln lepih spominov.

V organizacijskem timu piknika (midva, starši, bratje in sestre) smo se držali načela »brez kompliciranja« in to se je izkazalo kot odlična ideja. Enostaven piknik naenkrat ni več tako zelo enostaven, ko se ga udeleži 100 oseb. Če za povrh dodam dojenčico, ki se joka, takoj ko se ne dotika svoje mame, je jasno, da tega ne bi zmogla sama. Zato gre velika zahvala najinima družinama, da je uspela tako dobra poroka z manj.

 

Vabilo na poroko
Zakaj bi bile poroke samo blazno resna stvar? 🙂

 

 

4 Comment

  1. […] No, pa začnimo. Najprej o najbolj vroči zgodbi poletja: kako sva skočila na občino in se poročila z manj. […]

  2. Iskrene čestitke Tadeja, lepa novica 🙂 In bravo da si se ravnala po svoje, vem kako je težko glede na to kakšni so lahko negativni odzivi na neklasično poroko.
    Veliķo sreče v zakonu!

    1. Hvala Mojca za vse lepe besede 🙂 Glede odziva pa je bilo načeloma tako, da bolj kot so mladi, bolj se jim zdi to super ideja in obratno. Heh, en tak trk generacij, pa tudi to mora biti.

  3. […] se je ravno skrilo za drevesa in jesenski hlad je pritisnil na veselo ter sito druščino na naši piknik ohceti. Trebuhi so bili polni po skodelici toplega golaža in porciji čevapov, da niti ne omenjam […]

Leave a Reply