Popis stanja na 1.1.2017

hiša

Da bi čez eno leto vedela, ali sem res kaj izboljšala svoje smetenje tega sveta, je treba nekje zapisati naše začetke.

SMETNJAK

V stanovanju ločujemo: plastika, bio, ostalo, papir, steklo. Prispevek za smetarje na tedenski ravni je: 2-3 vreče embalaže, 1 vreča ostalih smeti in malo steklovine. Bio odpadke odnašam sproti, dokler so to olupki, se niti ne sekiram. Kadar pa je treba odnesti pokvarjeno neporabljeno zelenjavo in ostanke hrane, ki so se pokvarili, preden smo jih ponovno postavili na krožnik, to počnem ponoči in v tišini. Da sosedje ne vidijo, kdo je odvrgel celo štruco in pol glave solate.

Druga znana šibka točka je odpadni papir. Tega je tedensko toliko, kolikor letakov nam naklonijo naši trgovci, saj je moj potrošniški hobi listanje vroče ponudbe ob popoldanski skodelici kave.

NAKUPOVANJE

Če je cena vsaj blizu tisti, ki jo ima romunska roba, kupim slovensko. Palim tudi na bio. Na blagajni zavrnem plastično vrečko in kadar kupim le kos sadja/zelenjave nalepko nalepim direktno na sadež. Vsake toliko mlečne izdelke kupim na bližnji kmetiji, kamor lahko vrnem embalažo.

Pred nakupom se vedno trikrat vprašam, ali to res potrebujemo. Dobesedno. Artikel imam v roki, hodim proti vrsti na blagajni, potem pa se obrnem za 180°, skoraj zbijem babico za seboj, izdelek vrnem na polico in trgovino zapustim praznih rok. Vsem trgovkam v Müllerju, Tedyju in drugod se zato opravičujem za povzročanje gneče in nižanje prometa ob čudnem obnašanju strank. Tudi sebi oproščam potrato vseh ur v trgovskih središčih, ki sem jih zabila ob ne-nakupovanju.

Vse bolj se izogibam nakupovanju plastičnih dodatkov in okraskov. Moja božična jelka je bila že peto leto zapored vijolična, kar mi gre že res na živce (sploh ker vijolična že štiri leta ni več v trendu). Hkrati nisem pripravljena na nakup nove škatle plastike v drugi barvi, niti si ne vzamem časa za ustvarjanje okraskov iz naravnih materialov.

KOPALNICA

Na polici poskušam imeti res samo tiste izdelke, ki jih uporabljam in potrebujem. Vsi so v plastični embalaži, ki nato pred blokom skrbi za to, da je rumena kanta vedno tako polna, da pokrov ni nikoli res zaprt. Izjema je le milo, iz tekočih mil v plastični embalaži sem prešla na retro varianto trdega mila v preprostem papirnatem ovitku.

SPALNICA

Vse več zračim in malo manj perem posteljnino. Ob upanju seveda, da noben ne bo pregledal moje postelje s tisto modro forenzično lučko, ki v detektivskih filmih razkrije vse nočne packarije…khm. Ne saj ne, pri nas nismo takšni.

NA POTI

Zelo dobro bi se mi zdelo, če bi okoli hodila z lično stekleničko za vodo. A moja torbica je žal prepoceni za tako težo. Prav tako se vse te »stalne« flaške trmasto usmradijo po 2 mesecih uporabe pa če notri daješ le vodo, sok ali pa vodko. Zato uporabljam plastenko, ki jo večkrat napolnim. Zamenjam jo, ko jo pozabim doma/v službi/v avtu. Včasih s seboj vzamem kovinske vilice za solato. Ko nato za malico kupim solato v pakiranju to go, so te vilice na dnu torbice itak umazane od vseh drobtinic in ostalih smetk na dnu torbice (…je priznala sramežljivo), zato si kupim še plastični pribor. Domače vilice pa pozabim v torbici, kjer mi še malo bolj natrgajo denarnico in preluknjajo podlogo.

ČISTILA IN PRAŠKI

Zbirko strupenih flašk poskušam držati v čim manjšem številu. Po nasvetu mnogih »trajnostnih gospodinj« sem k rednim pripomočkom uvrstila tudi kis in sodo bikarbono. Do sedaj si z njima upam pomagati pri odstranjevanju vodnega kamna, kis uporabljam namesto mehčalca, sodo pa posujem tam, kjer se je kaj »prijelo«. Kotički in luknje kot je wc školjka me še vedno preveč plašijo, da bi se jih lotila le na eko način. Pri čiščenju z veseljem vlijem dvojno merico pobijalca bakterij in, kot pravijo letaki, nato uživam v svežini. Nasprotno, merico s pralnim praškom napolnim največ do 1/3. Uporabljam pretežno pralni prašek v prahu, tekočega pa le pri bolj finih ali temnih oblačilih, za katere vraževerno verjamem, da jih bo prašek v prahu spremenil v bleščeče bele rjuhe iz reklame.

OMARE

Še preden sem opazila goro smeti, ki jih komaj sproti odnašamo iz stanovanja, sem se zadnja leta spogledovala z drugo, sorodno filozofijo, minimalizmom. Zato se lahko z olajšanjem pohvalim, da so omare »le« na pol polne. Po vzoru knjige Načrt za srečo (Gretchen Craft Rubin), mora biti vsaj ena polica prazna. Po vzoru nekega drugega pametnega minimalista (imena ne vem več) pa se držim tudi načela, da nakup organizatorjev za stvari (vse luškane košarice, škatle, obešalnički…) pomeni le to, da imaš doma preveč stvari. Če se le da, zdaj tudi stvari spravljam tako, kot za pospravljeno stanovanje svetuje mojstrica pospravljanja Marie Kondo.

Slabe navade lahko premagaš samo danes, ne jutri. (slovenski pregovor)

Moje zlaganje v vrste namesto na kupe, praznjenje krame in vlivanje kisa v pralni stroj vselej opazuje moj dragi. Nič ne komentira, da ne bi slučajno začel debate o ideji, ki je ne razume čisto. Tudi tole moje spogledovanje z idejo o domu s čim manj smeti ga prej plaši kot pa kaj drugega. K sreči je potrpežljiv in za domačo srečo ne potrebuje veliko, zato niti ne pogreša obilice krame, ki jo zadnja leta odnašam iz stanovanja. Vem pa, da ne bo prav nič navdušen, če takoj nehava kupovati čokoladice v papirčkih in njegov najljubši riž, ki se kuha v plastični vrečki. Ni kaj, dobrodošlo leto 2017 in spremembe. #nazdravje

1 Comment

  1. […] na Pošti, je v našem domu ta teden pristala kot čista stvar provokacije. Kot že omenjeno pri popisu stanja, je moj najljubši potrošniški hobi listanje letakov ob popoldanski skodelici kave. Ker ob tem […]

Leave a Reply