Osmi teden: manj je dovolj

manj je dovolj

V tem tednu sem veliko razmišljala o tem, kako ne težiti svoji družini in znancem z zmanjšanjem odpadkov, pa čeprav je to vse, kar mi hodi po glavi. Noben ne mara težakov in tudi spremenimo se samo, ko smo sami pripravljeni. Ampak, kako nam jim povem, kako sem in kaj počnem, brez da tudi malo promoviram svoja nova odkritja?

Pa ne da bi sedaj čutila kakšno močno poslanstvo, prej slabo vest. Sedaj, ko spremljam prave kanale in sem o življenju z manj odpadki že veliko prebrala – načrtno in spotoma, težko ignoriram samo sebe. Saj bi si v silni pozno popoldanski lakoti kupila solato v plastični posodici, pa mi nekje zadaj možgani citirajo »V oceanu plava otok plastike v velikosti Evrope. In ribe jedo to plastiko, mi pa jemo ribe. Res hočeš pojesti solato IN to posodico?«. No, in potem raje stisnem zobe kakšne pol ure več, kolikor traja, da pripravim večerjo from the scratch, in sva rešena – planet in jaz. In tako se dogaja skozi cel teden. Tudi sedaj, ko od vrat do vrat hodijo male nadobudne šeme in vpijejo »imate kaj za pusta hrusta?!« in bi jim najraje natrosila cele žepe bonbonov pa čokoladic. A mi vest ne da, da grem in kupim vrečo plastike za darilo. Torej, oprostite drage maškare, če letos ne odprem vrat. Zaradi prevelike dileme v glavi tokrat ni bonbonov.

Pa poreče marsikdo, naj se lotim sama, pripravim svoje bonbone, spečem krofe. In tudi meni se dopade zamisel prikupne gospodinje, ki ima vse pod nadzorom: čez teden je po 8 ur in več v službi, nato se igra z otroci, medtem ko skrbi, da cela družina 5-krat na dan jé pripravljene obroke samo z bio hrano brez plastične embalaže, ki jo dobi na tržnici in pri kmetu, kamor se odpravi vsako prosto soboto. Ob tem se celo stanovanje sveti kot iz škatlice – in to ji je uspelo samo s kisom pa tudi vsi člani družine so urejeni in čisti od glave do pet, saj uporabljajo milo, ki ga sama zakuha in suši kar doma. In ker je že ravno pust, je tudi že napekla celo goro krofov (seveda z jajci iz proste reje in s svojo, domačo marmelado)…

Če kdo pozna to gospo, kapo dol! Mi, ostali smrtniki pa se pač še naprej trudimo, kot le gre, z vzponi in padci, pač bolj po človeško. Npr. v tem tednu sem najbolj ponosna na to, da sem uspela speči piškote za svojega bratca! Revež je zbolel in ga s svojim nosečniškim trebuhom nisem obiskala, da se česa ne nalezeva. Naslednja ideja, ki mi je padla na misel, je bila, da mu svojo pozornost vmešam v njegove najljubše piškote. In sem jih zvečer zamesila (z eko moko iz mlina!) ter ob 6. uri zjutraj spekla in še pred službo dostavila pred vrata domače hiše. Da bi še malo poudarila to zero waste gesto, sem jih zapakirala kot se spodobi – v najlepši stekleni kozarec, kar jih premorem!

piskoti za darilo

No, a nisem carica? Kaj pa če povem, da sem še isti dan popoldan obiskala drugega bratca, tudi na bolniški (nenalezljivo stanje)? Tudi temu bi lahko podarila in spekla cel svet, a se 24 ur prehitro obrne naokoli. In tako, sem mu z enako mero ljubezni prinesla en paket kupljenih piškotov.

Kaj hočem povedati? Spremembe terjajo svoj čas. Verjamem, da je manj boljše kot nič in sama sebi čestitam za vsak drobni napredek, ki mi uspe. Hkrati pa se glasno opomnim, da je to samo moj proces, kot imaš tudi ti svojega in lepo je kadar se spodbujamo, a prosim, nikar ne grajajmo nepopolnosti.

2 Comment

  1. Bravo za utiranje novih smernic in razmišljanj izven okvirjev in cone udobja.
    Deli še naprej to tudi z nami!
    Ne pozabi, ti deluješ v tej smeri že več kot deset let. Si bila prva, ki si v hiši uvedla življenje brez nakupovalnih plastičnih vrečk. Takrat je nastal tudi zapis “reci, ne hvala” na krtini.

  2. O, a res? 🙂 Je to pravi link? Torej na blogu v resnici ponavljam za tabo! http://www.krtina.com/hana/post/2007/10/15/BlogActionDayRecitePonujeniPlastic48dniVrec48dkiNeHvala.aspx

Leave a Reply