Možganski šum: kako se zadevamo z informacijami in tožimo zaradi stresa

#DajTelefonIzRok

Dojenčke vidno zvije preobilje informacij, odrasli pa se z njimi zadevamo non stop. Kaj delaš ob prvi jutranji kavi, na pavzi, na wc-ju in v postelji pred spanjem? Najbrž malo skrolaš skozi socialna omrežja in srkaš informacije. Aja, in ne veš točno zakaj, ampak tvoje življenje je vse bolj stresno. Če je dogajanje v tvoji glavi ob tem takšno, kot je spodnji odstavek, potem beri dalje. Če pa ni, me pa prosim pokliči in mi daj kak svoj nasvet. 🙂

Hm, imam še pol minute, lahko odprem Facebook. U glej, Špela je spet jedla zdravo kosilo, sosed Miro je na Ibizi!, o glej glej reklama za moje ogledane čevlje, ping! Prejela sem mail! Oh samo promocija, kje sem zdaj ostala… Aha, blog berem. Aja, na YouTube pa sem ostala na polovici posnetka. Uff, še Instagram odprem – oh koliko lepih slikic z rožami. O, lej, Maša je objavljala po dolgem času. Le kaj počne danes? O, a v Nemčiji živi. U, pa 2 otroka ima. Lej, lej kako ima njena hči lepe legice. Grem še sama poiskat take, ziher jih ima Next…

Napad na možgane

Na nedeljski večer je ura odbila sedem in naša dojenčica je, kot že nekajkrat ob tem času, začela hitreje dihati. S široko odprtimi očmi in nemirnimi rokami ter izbuljenih oči se je premetaval v mojem naročju. Pomagalo je le dojenje, a le dokler je bila »priklopljena name«, nato pa spet: panika.

Zelena starša, kot sva, sva jo le prestrašeno gledala in mirila. Vedno dobronamerni tete in strici so poznavalsko kimali, češ da gre za prebavne krče. Pa niso imeli čisto prav. Res so bili krči, a neke vrste »možganski krči«, ki mučijo majhne dojenčke, ko morajo predelati veeeliko novih informacij (npr. po tem ko smo se vrnili z družinskega kosila sorodnikov ob 50-letnici). Dobro, res je, da po celodnevnem druženju z žlahto tudi marsikaterega odraslega še dolgo boli glava, a naši mali smo lahko pomagali. Kako? Malo bolj sem pazila, da v enem dnevu nisva srečali preveč ljudi, ki bi se je želeli dotakniti, jo vzeti v naročje ipd.

Tako znamo biti odrasli pazljivi, ko izpostavljamo najmanjše možgane obilici informacij okoli nas. Kaj pa storimo, da bi zaščitili sebe in svoj mir? Jaz npr. spijem čaj in poskrolam Facebook. V svojih 5 minutah miru tako odpočijem telo in napadem možgane.

Kako zelo smo obremenjeni z nefiltriranimi informacijami, se največkrat zavem šele, ko pozabim polnilec in ostanem brez telefona. Ali pa se zavem, da izgubljamo fokus, ko se moj tipično ženski TO-DO seznam daljša in daljša, jaz pa še sama ne vem, kam so šle vse ure ali dnevi.

Zaobljuba

V naši družini smo že kar dobro uvedli pravilo, da ob nedeljah ne obiskujemo trgovin. Mislim, da je čas, da uvedem tudi dan brez interneta. (Auč, to se zdi tako kruto kot, da bi rekla, da bom en dan v tednu pila samo vodo). Vsak vikend do konca meseca julija si bom izbrala en skoraj offline dan. Na internetu bom največ 15 minut zjutraj in 15 minut zvečer, da lahko npr. preverim vreme in načrtujem naslednji dan. Komaj čakam rezultat, poročala bom tudi tu!

1 Comment

  1. […] V začetku meseca sem si zadala izziv: opraviti internetni post 1 dan v tednu. In… uspelo mi je! Mislila sem, da bo še težje kot lakota in žeja skupaj, ampak odsotnost bombardiranja možganov s podatki je bila v resnici prijetna. Potiho sem pričakovala, da bom v teh dneh, morda bolj produktivna, a se to ni izkazalo za resnično. Bila pa sem bolj umirjena in zbrana. In še nekaj, uspelo mi je, da tudi v drugih dneh čez teden ne pogledujem več na telefon, ko sem z dojenčico in ne maham z njim okoli njene glavice. […]

Leave a Reply