Materinstvo z manj

poporodna depresija in manj skrbi

V prvih tednih mojega materinstva ni bilo vse le lepo. Črni oblaki v razpoloženju so se zdeli kot poporodna depresija, čeprav je v resnici najbrž šlo le za veliko tesnobo.

Po objokanih dneh, danes vem, da je rešitev v manj. Manj bom poslušala zgodbe drugih in več sebe. Manj bom brala mama-bloge in facebook zamenjala za prisotnost tukaj in zdaj. Mala raste vsak dan bolj in čas je, da odložim telefon, uživam svoj dan ob dojenčici in drugim pokažem, da materinstvo ne pomeni dveh let groze.

Kako sem prišla do tega in kaj me je tako prestrašilo?

Na poti iz porodnišnice sem bila čisto trda. Medtem, ko se končno vračam domov, v svet, ki ga poznam, imam s seboj malo bitjece, ki naj bi kmalu vse obrnilo na glavo. Nešteti glasovi znancev in prijateljev mi odmevajo po glavi, ko gledam v lupinico. Zdaj bo pa težko, pravijo. Nič več ne bomo spali. Naslednji dve leti bom kot zombi. Strah me hromi in medtem, ko uspavam malo štruco, se sprašujem, ali bom lahko zdržala. Grozno daleč se zdi, še dve leti trpljenja.

Naslednji dan ugotovim, da nas ljudje, takšni z otroci in brez, sedaj namesto »Kako si?« ob pozdravu sprašujejo le še »Ste kaj zaspani, je težko?«. Ko odgovarjamo, da ni tako hudo, mala prespi večino noči, nam poznavalsko prikimajo, češ »aha, za zdaj je ŠE mir«. In jaz še naprej v krču čakam, da pride groza noči. V rahli paniki le zaspim in zbudim se, ko se zunaj že skoraj dani. Uff, to noč smo ŠE preživeli, morda pa groza starševstva prihaja nocoj…

Čez dan spet nervozno čakam, da se prične trpljenje materinstva. Da bi se lažje pripravila na ta strašni udar, ob dojenju, črpanju mleka in kadar mala spi ure in ure zabijam na Facebooku. Spremljam na stotine mama-blogov. Do nedavnega niti nisem vedela, da jih je toliko. Vsem je skupen trpeči ton; starševstvo je hudo in grozno, zato klikam še naprej. Mogoče, mogoče, pa nekje najdem bolj optimističen zapis, da biti mama ni tako strašno. Obupno si želim prebrati vsaj eno srečno zgodbo, s katero bi lažje preživela to novo, grozno stanje. V ekran na mobilcu buljim celo ob kavi na enem izmed naših prvih sprehodov. Tako lepo nam je, da moram nujno preveriti, kdaj se bo to končalo. Morda je to poslednja srečna kava. Zato klikam dalje.

Hej, kaj pa če ni vse res?

Nekega dne, pa me butnejo drugačne misli. Pravijo, da je nosečnost grozna, da od 6. meseca dalje ne dosežeš več prstov na nogah. In porod, ta je šele hudič in če sem pametna, bom rodila z epiduralno. Vsaj tako so mi govorili vsi ti znanci… Ko sem v svojem 9. mesecu enkrat vedela, da imam popadke, sem se odpravila v kopalnico in brez težav obrila noge (ja, vse do prstov). 3 ure in pol kasneje smo v porodni sobi že pozdravili jokajočo dojenčico, k sreči je šlo brez uporabe protibolečinskih sredstev.

Ok, zakaj hudiča se potem pustim, da me plašijo in da jim tokrat pa verjamem? Ne vem, zakaj noben ne pove na glas lepih stvari in kako to, da imajo družine po 2, 3 ali 4 otroke?

Mala, mi bomo tole naredili drugače, kot nam pravijo. Saj vem, da nas še čakajo in takšni in drugačni zapleti pa ovire in jok, jok, jok, jok. Ampak bomo že nekako. Baje je lahko tudi tako lepo.

Leave a Reply