Uspelo mi je! Kako sem bila 24 ur na teden brez interneta

V začetku meseca sem si zadala izziv: opraviti internetni post 1 dan v tednu. In… uspelo mi je! Mislila sem, da bo še težje kot lakota in žeja skupaj, ampak odsotnost bombardiranja možganov s podatki je bila v resnici prijetna. Potiho sem pričakovala, da bom v teh dneh, morda bolj produktivna, a se to ni izkazalo za resnično. Bila pa sem bolj umirjena in zbrana. In še nekaj, uspelo mi je, da tudi v drugih dneh čez teden ne pogledujem več na telefon, ko sem z dojenčico in ne maham z njim okoli njene glavice.

Podrobnejši dnevnik o o mojih postnih dneh sledi spodaj. Izkušnja je bila dobra in jo priporočam vsakomur.

Vikend 1: offline sobotni izlet

Na prvo offline soboto se je obetalo, da bova z malo sami doma dolgih 12 ur. Kar se morda komu sliši kot nepopisno mamino veselje, se je dejansko sprevrglo v paniko! Halo, 12 ur gugu gaga pogovora, ne da bi vmes pokukala na FB, kaj delajo ostale odrasle osebe? Da bi se pomirila, sem nama hitro čim bolj zapolnila dan; pokličem prijateljico, da gremo na izlet! Je to goljufanje ali samo prijeten dan? Saj je vseeno, z malo sva najprej zaspali tja do 10h (je to naključje ali odvajanje?) in nato odšli v naravo. Vozičkale smo okoli jezera, klepetale, v senci spile mrzlo pivo in bilo je lepo! Tako lepo, da tudi ob pozno popoldanskem počitku nisem pogrešala wi-fija, ampak sem se osredotočila na pripravo odličnega kosila in nekaj strani dobre knjige. Če taka sprostitev pomeni offline življenje, bo to vredno ponoviti!

Vikend 2: offline morska nedelja

Drugi dan offline izziva smo bili na morju. Bili smo že skoraj na koncu počitniških dni, kar pomeni, da sva s S. vse bolj buljila v telefone in vse manj vzdihovala nad modrino vode in neba.

Ne vem, kako je pri vas, ampak pri meni gre nekako takole: v prvih dneh dopusta se vklopijo možgani s pred-fejsbukovskimi navadami, ki verjamejo, da si na dopustu v tujini nedosegljiv. Verjamejo, da ni wi-fija, kaj šele podatkov. Zato ob prihodu v apartma sploh ne pomislim, da bi odprla mail, niti me ne skrbi, če ima wi-fi samo eno črtico (in vleče samo na eni točki, t.j. ko sediš na wc-ju). Naslednji dan se morda v kakem baru malo priklopim in pogledam po spletu, kaj je novega. Tretji dan že preračunavam, koliko prenosa podatkov je vključenega v moj paket. In četrti dan odkrijem, da je po neki novi modi Telekom omogočil cele gigabajte prenosa podatkov v tujini. Giga! Giga veselje! Gigastično! Giga googlanje na plaži! Kar se začne z nedolžnim nalaganjem morskih fotografij, se konča z obsedenim skrolanjem na FB, Ig in Pinterestu. Oddahnila sem si šele na nedeljo, ko je bil čas, da se izklopim. Huh, končno. Spet sem opazila morje in vonj po borovcih, ki se meša s sladkobo krem za sončenje. To je to, si rečem, in ponovno resnično uživam morski dopust.

Vikend 3: opala, offline ponedeljek

V tednu, ko smo se vrnili z morskih počitnic, je S. ostal z nama doma in vse do petka zvečer se je zdelo kot en dolg vikend. Nato pa je S. odšel z moško družbo na ribolov in z malo sva ostali sami. V praksi je to pomenilo, da sem bila prepričana, da je ponedeljek. Šele ko sva v mestu naleteli na horde ljudi, sem spoznala, da je v resnici sobota! (Kaj čmo, porodniška se zdi, kot da ima teden sedem sobot, potem pa se človek kdaj zmoti…). In ker je bil v moji glavi ponedeljek, sem seveda pozabila na svoj offline izziv. Ponovno sem se nanj spomnila v ponedeljek in sklenila, da na ta dan ostanem offline.

Tokrat sem malo bolj »trpela« ob pomanjkanju prenosa podatkov. Najprej sva se z malo odpravili ven ravno 10 sekund pred enim največjih neurij tega poletja. Jbg, pač ni šlo pogledat radarske animacije padavin. Kot rečeno, mi je všeč, da so moji dnevi, če nimam interneta, bolj polni. Tako pozabim na nujo po brskanju na spletu. Razen na omenjeni ponedeljek, ko je imela mala prvo cepljenje. Zdelo se je, da sem bolj živčna kot pred samim porodom in za piko na i tokrat svoje utehe nisem mogla iskati na Googlu. Imam (čudno?) navado, da vsakič, ko se mi zdi, da sem bolna ali da gre kaj narobe, po spletu iščem podobne zgodbe z lepimi konci. Tako, za pomiritev živcev. Seveda pa so najbolj brane slabe novice in ko jih odkrijem tudi sama, se moje googlanje kaj hitro spremeni v panični napad (Saj veš, na netu imaš že z navadnim prehladom vse simptome raka v zadnjem stadiju). Torej, povzetek: na moj offline ponedeljek je bila mala cepljena brez težav in posledic, jaz pa sem jo odrezana od wi-fija odnesla s trezno glavo. Huh.

Vikend 4: nedelja v družinskem duhu

Pravijo, da se navada gradi mesec dni. Ne vem še, kako trdno se bo offline dan usidral v moj koledar, ampak ljudje okoli mene so se ga že navadili. Po sprva nenavadni odsotnosti (če nekdo 24 ur ne odpiše na Messenger ali Viber, ga danes skoraj lahko prijaviš kot pogrešano osebo…), sem prve tedne na dolgo in široko razlagala, kaj in zakaj zavraga to počnem. Sedaj pa le poznavalsko prikimajo, ko jih opomnim, da naj mi na določen dan raje pošljejo sms. S. pa ponavadi pravi, da imam spet svoj “ku-ku dan”.

Kakorkoli, zadnja nedelja je minila v prijetnem družinskem duhu in v miru, ki se spodobi le na nedeljo. Pravzaprav nam je bilo na trenutke malo dolgčas. In tako sem se večkrat zalotila, kako želim odpreti FB pa k sreči nisem imela vklopljenega prenosa podatkov. To, da sem sproti pozabljala, da sem ta dan brez interneta, najbrž pomeni, da stvar še ni postala navada. Mi je pa vseeno še vedno zelo všeč in mislim, da bom s tem še nadaljevala.

Leave a Reply