Jebe*ti, spet gre cela sobota mimo mene

filozofska

Sredi idiličnega zimskega sobotnega dopoldneva, ko je na modrem nebu le sonce, se vsa sitna skupaj z velikimi vrečami za nabavo butnem v avto in godrnjaje speljem proti tržnici in trgovinam. Jebe*ti, vsak vikend se mi zdi isti, cel svet se zabava in uživa prosti čas, jaz pa vse najlepše urice zabijem ob pralnem stroju in med načrtovanjem tedenske prehrane. Kako imajo oni čas uživati, meni pa gre pol dneva, da se prebijem do sosednje kmetije po jogurte, pa po domača jajca, na tržnico po nekaj lokalne zelenjave in še v dve trgovini po vse ostalo? Je življenje res tako ne fer?

Ok, najprej se opomnim, da sem si sama izbrala zdravo hrano pa čim manj odpadkov pa lokalno in zato bo treba temu nameniti kakšno urico več. In kdor ne skače po trgovinah čez teden, ga to čaka v soboto (ker ob nedeljah ne hodim v trgovine).

Druga misel pa me bolj vznemiri. Od kdaj je preskrba s hrano za nas postala tako zelo nepomembna, da je le še neprijeten in nujen opravek, za katerega si komaj utrgamo kakšno urico? Smo res vse to, kar pojemo, kar nas poganja, obnavlja in skrbi, da bomo tu zdržali vsaj 80 let, predelali v velikih tovarniških kotlih ter zapakirali v majhne plastične ovoje, ki jim potem rečemo hrana? Ali potem res zamujam »življenje«, ker se ne podim po hribih ali skačem v topliški bazen, ker v svojo vrečo počasi nabiram jogurte, zelje in jabolka?

Leave a Reply