Čigavo življenje živimo?

(komentar nasveta A. Vezovišek)

Ste že slišali za Ano Vezovišek? Sama sem nanjo najprej kot na skriti biser naletela v kolumni revije Lisa, nato pa sem na spletu odkrila še posnetke svetovalnih radio oddaj. Njeni nasveti se vrtijo okoli pametnega ravnanja z denarjem, investiranja, varčevanja in s tem tudi življenja z manj. Nekoč sem nekje prebrala, da smo Slovenci v povprečju zelo slabo finančno pismeni in Ana gotovo rešuje to zagato.

Koliko stvari imaš doma, ker “tako mora biti” in koliko jih je zares “ti”?

V eni izmed oddaj je Ana poslušalcem postavila pomembno vprašanje, ki ga danes, ko se lahko primerjamo s čisto vsakim Facebook profilom, preveč zanemarjamo: Čigavo življenje živimo? Koliko je tega, kar imamo in za čimer se pehamo pa si tega res sami želimo? In koliko je tega samo zato, ker »tako mora biti«? Angleži imajo za to dober izraz keeping up with the Joneses.

Mogoče se me je to vprašanje še posebej dotaknilo zaradi obdobja, v katerem se nahajam – sveže pečena med mamicami. Včasih v šali pravimo ženska ženski volk, saj je tekmovanje med nami lahko tisto, najhujše sorte. Nato se temu pridruži še notranji pritisk biti dobra mama svoji največji sreči v plenicah in tek po trgovinah se lahko prične. Vsaka si za svojega sončka želi le najboljše in druga drugi svetujej(m)o, kaj nujno potrebujemo za družinsko srečo. Mega voziček, fizioterapevtsko blazino, didaktične igrače, usnjene copatke, biobombažno dekico in še in še in še.

Grem jaz po svoje!

Dobrih šest mesecev v tej zmešnjavi nasvetov in tudi mene je potegnilo not. Kot pravi moj, se mi zadnje čase nič več ne zdi dovolj dobro in priznam, da vse več časa preživim v spletnih trgovinah, na bolhi in na letgo. Sledenje čredi (ki v določeni meri ni vedno slabo) pa ne pušča sledi le na denarnici. Več kot prikimavam nasvetom drugim, manj zaupam sama sebi. Vedno bolj iščem zunanje potrditve, odgovore v Facebook skupinah in na forumih. Baje je narava pred wifi-jem poskrbela tudi za to, da mame znamo začutiti svojega otroka in njegove potrebe. Moji senzorji pa so se očitno malo pokvarili ali pa vsaj polenili.

Zato bom mesec november posvetila temu, da spet najdem sebe in usposobim svoje senzorje. Za cel mesec (aaaa!) bom zaprla priročnike o dojenčkih, izklapljam obvestila vseh dotičnih Facebook skupin, ne bom brala mama blogov in sploh se bom o tej temi posvetovala le sama s seboj. In zakaj o tem razpravljam na blogu? Zato da to veste vsi in da ne bom goljufala, ha!

 

p.s. kljub temu, da sem zavila čisto v mamasto smer, se lahko vsakdo vpraša Čigavo življenje živim? in razmisli, ali sledi svojim ciljem ali pa si prizadeva in zapravlja za življenjski slog svojega soseda.

Leave a Reply