11. teden: Denar in hrana v plastiki

dilema: hrana v plastiki

Ta teden je zaznamovala velika dilema. Naj omejen denar namenimo za hrano, pakirano v plastiki ali naj si »privoščimo« dobrine brez embalaže? Torej, dobesedno manj za več(jo ceno), kakšen narobe svet v naših trgovinah…

Ob koncu denarja mi ostane cel mesec

Zadnjič sem videla en prav posrečen napis na prazni kuverti: Ob koncu denarja mi ostane cel mesec. Je kaj znano? Tudi pri nas imamo za hrano na začetku meseca odmerjen kupček Evrov. Ta pa vse hitreje kopni, odkar raje kot v nizkocenovno trgovino zahajam na tržnico in k majhnim lokalnim ponudnikom.

Ne, cene na tržnici, pri mlinarju in na bližnji kmetiji po mojem niso visoke, so pa malo višje. 20 centov tu, 50 centov tam in se nabere razlika. In potem velika dilema. Potrebno je zapolniti shrambo in hladilnik. Za vse kar potrebujemo, bo ravno dovolj denarja, če se odpravim v nizkocenovno trgovino, a jaz nočem mandljev v plastičnem ovitku!

Seveda je izbruhnil prvi resnejši zero waste prepir (Morda bodo pa v prihodnje med pogoste razloge zakonskih kriz dodali tudi plastiko?). Kakorkoli, moj pravi, da sama sveta že ne bom rešila. »Nekaj« je treba jesti in če je to »nekaj« v plastiki, pa naj bo. Jaz, obupana, tulim nazaj, da to razumem, ampak ne morem!

Razlagam mu, da mi ni prav nič zabavno in da se počutim kot hinavka, vsakič ko domov privlečem nekaj v plastiki, samo zato, da bomo lahko »nekaj« jedli. Odkar sem malo bolj pozorna na embalažo, se vsa prebrana dejstva valjajo po mojih možganih in mi nesramno skačejo pred oči vsakič, ko bi morala napraviti plastičen prekršek. Npr. na razstavi sem izvedela, da notranjost pločevink še vedno prevlečejo z zloglasnim BPA. In potem v Lidlu primem v roke konzervo fižola, jo že skoraj položim v voziček, moji možgani pa citirajo: BPA, zakaj rabiš fižol iz Amerike, če imamo na voljo slovenskega?! itd., itd. Vidiš? To je tiha, a huda vojna sredi Lidla. Boji potekajo pred vsako polico. Žal po navadi zmaga odločilni udarec na blagajni, ko slabo vest za nekaj ur zatolče neverjetno nizek znesek na računu.

 
***Tokrat sem malo popustila, a dolgoročno želim (p)ostati potrošnica, ki jo zanimajo dobrine brez plastične embalaže. Sama res ne bom rešila sveta, a največja moč nas, kupcev, je v tem, da z ne-nakupi pokažemo, česa si želimo. Takemu povpraševanju, ki ga bo vse več, bo zagotovo sledila tudi prava ponudba. Happy end

3 Comment

  1. Super blog, lepo se bere! Čestitam za vse dosežke. Meni gre po polžje. Zapisi na blogu pa še bolj po polžje 😀 Ampak, glavno je, da gre naprej, a ne? 😉 Se pa včasih zalotim, tako kot tudi ti pišeš v enem izmed zapisov, pri “teženju” o smeteh mojim bližnjim… Se bom morala občasno še opomniti, da se vsak zase odloči, ko pač pride na določeno točko. Tako kot sem se jaz morala sama 🙂

  2. Hvala Suzana za tako lepo pohvalo! Res je, počasi bomo daleč prišli. Kadar grem npr. sama s preveliko vnemo v kaj, me zelo hitro tudi mine pa je zato treba paziti hehe.

  3. […] Dilema med kupovanjem v trgovinah, kjer je vse pakirano v plastiko in med kupovanjem na tržnici me je le premaknila proti Ljubljani, kjer sem obiskala CPU – Center ponovne uporabe. Že nekaj časa se na Facebook-u šušlja, da imajo tam prav luštne vrečke za sadje in zelenjavo, ki jih izdelajo s predelavo starih zaves in podobnih tkanin. In ne samo, da so luštne na pogled, s ceno 0,50 € na kos se mi zdijo zelo ugodne. Kupila sem jih 9 in zaenkrat kaže, da jih bo dovolj za običajen tedenski nakup hrane. […]

Leave a Reply